Nekaj časa me je mučil osnovni filozofski spor glede tega, ali je Bog navsezadnje osebnost ali ne. Na eni strani sem slišal nekatere jogije in filozofe trditi, da Bog ni osebnost in je brezobličen, ampak kot avatar sprejme začasno materialno podobo, ko za dobro vseh bitij sestopi v ta svet. Ko uresniči svoje poslanstvo, se spet zlije v svoj brezoblični obstoj. Po mnenju impersonalistov so vse podobe in osebnosti minljive stvaritve materialne iluzije. Duša na zadnji stopnji osvoboditve zavrže začasno osebnost in postane eno z Bogom, tako da se zlije v vseprežemajoči duhovni obstoj.
Po drugi strani pa so drugi jogiji in filozofi trdili, da je Bog Vrhovna Osebnost in da je njegova duhovna podoba večna ter polna vednosti in blaženosti. Ob osvoboditvi duša odide v Božje kraljestvo, kjer s čisto ljubeznijo večno služi brezmejno lepi Božanski Osebnosti.
Velikokrat sem razglabljal o tem navideznem protislovju. Kako naj bi oboji imeli prav? Bog je pravzaprav lahko le eno ali drugo. Ali je brezobličen ali pa osebnost. Iz spoštovanja do svojih dragih učiteljev sem težko verjel, da se kdo od njih moti. Nekateri so napadali nasprotni pogled, drugi pa se niso pregovarjali in jasno izrazili svojega mnenja. Ugotovil sem, da so si do te točke številni duhovni nauki podobni.

Za kakšen cilj naj si prizadevam? Naj se trudim preseči dvojnost, da bi postal eno z brezosebnim, brezobličnim Bogom? Ali pa naj si prizadevam očistiti srce, da bi z brezpogojno ljubeznijo služil Gospodu kot osebnosti v njegovem večnem prebivališču?

Nekega popoldneva je eden od gostov Šrila Prabhupadi postavil točno to vprašanje: »Je Bog brezobličen in brezoseben ali pa ima podobo in osebnost?« Pričakovanje v mojem srcu je bilo glasnejše od žvrgolenja ptic, vreščanja opic in hupanja oddaljenih rikš. Z napeto pozornostjo sem željno prisluhnil odgovoru. Šrila Prabhupada se je s čisto sproščenim obrazom in navzdol ukrivljenimi polnimi ustnicami počasi nagnil naprej. Sedel je na tleh s prekrižanimi nogami, komolce je imel naslonjene na nizko mizico pred sabo, roke pa sklenjene pod brado. Z resnim pogledom je navedel Vede in pojasnil: »Najprej moramo razumeti nedojemljivo Božjo naravo. Vsevišnji Gospod je osebnost, hkrati pa ni. Večna resnica je, da je brezobličen, obenem pa ima večno blaženo podobo.«
V prsih sem začutil toplino in mir. Šrila Prabhupada je dvignil kazalec in rekel: »Gospodova brezosebna vseprežemajoča energija se imenuje brahman. Bhagavan pa je Bog kot osebnost, ki je energijski izvor in ni nikoli pod vplivom iluzije. Vzemimo za primer sonce. Sonca kot planeta ne moremo ločiti od njegove brezoblične svetlobe, saj obstajata sočasno. To sta različna vidika sonca. Tako obstajata tudi dve različni duhovni šoli, ki se osredotočata na različna vidika ene in iste resnice. Impersonalisti si prizadevajo, da bi dosegli osvoboditev v Gospodovi brezosebni, brezoblični svetlobi, personalisti pa, da bi večno ljubeče služili Gospodovi vseprivlačni podobi. To dvoje se ne izključuje.
Podobno temu je tudi duša del Gospoda, z njim je eno, hkrati pa se razlikuje od njega. Po naravi smo eno z Bogom, saj smo večni ter polni vednosti in blaženosti, po razsežnosti pa smo vedno le njegov del. Tako kot je sončni žarek samo delček sonca, lastnosti ima pa enake. Z Bogom smo eno, obenem pa se razlikujemo od njega. On neodvisno nadzoruje vse. Če duša zlorabi od Boga dano neodvisnost, pozabi na odnos z njim. Tako pade pod vpliv iluzije in posledično trpi.«
Naslonil se je na zid, rahlo nagnil glavo in me pogledal naravnost v oči. »Ti dve šoli, personalistična in impersonalistična, poudarjata različne vidike enega in edinega Boga.« Potem je še pojasnil, kako je Krišna s svojo podobo, lastnostmi, osebnostjo in prebivališčem brezmejen in da vse prave svetovne vere častijo istega edinega Boga. Le v posameznih obdobjih se je različno razodel.
Kako čudovito. Šrila Prabhupada je s temi preprostimi modrimi besedami uskladil navidezno nasprotujoča si pogleda. Ko sem ga poslušal, so se mi v očeh nabrale solze hvaležnosti. Ja, zdaj ima vse skupaj res smisel, sem pomislil. Razdvojenost, ki je zavirala moj napredek, je popolnoma izginila. Obraz se mi je sam od sebe razlezel v radosten nasmešek. Šrila Prabhupada mi je vrnil nasmeh, poln modrosti in vedrine.
Neki gost ga je vprašal: »Ste vi svetovni guru?«
Šrila Prabhupada je skromno sklonil glavo in pogledal v tla. »Služabnik vseh sem,« je rekel. »To je vse.«
Ta odgovor me je še posebej očaral. Šrila Prabhupada je bil tako preprost, odprt in neprisiljen pri vsem, kar je počel in govoril. Spomnil sem se ponižnosti dragega Ghanašjama, ki je petdeset let živel na hodniku. Šrila Prabhupada je bil velik učenjak, izvrsten govornik in mogočen jogi, ki je ustanovil svetovno skupnost s tisoči privržencev. K njemu so vsak dan prihajali dostojanstveniki, da bi mu izkazali čast. Vseeno pa je bil še vedno naravno ponižen: »Majhen sem. Bog je vse.« Protislovno pa je bil prav zaradi te ponižnosti neskončno samozavesten in odločen.
Po srečanju sem vstal in Šrila Prabhupadi podaril vrtnico. Poduhal jo je in se prijazno poklonil. Iz hiše sem se vzhičeno odpravil nazaj k Jamuni. Prabhupadove besede so počasi razpletle uganko personalizma in impersonalizma. Tudi v številnih drugih pogledih je name naredil globok vtis. Ampak kdo je ta neverjetni mož? sem se spraševal. Kakšen je kot človek?