Tistega dne sem srečal neverjetno dušo, potujočega sadhuja z imenom Balašiva Jogi. Star je bil verjetno nekaj čez štirideset let in majhne debelušne postave. Imel je valovite črne lase, iskrive oči in majhen nos, ki mu je skupaj z obrvmi kar naprej trzal. Vedel se je kot nemiren mladostnik. Bil je vihrav in zgovoren, zbijal je šale in se živčno gibal. Ko je prosil za miloščino, je vztrajal, naj mu dajo slaščice, česar nisem videl še pri nobenem himalajskem beraču. Ko pa je prišel čas za jogo, se je prelevil v poosebljeno zbranost. Zaradi večplastne osebnosti je bil prijetna družba. Skupaj sva kot dobra prijatelja preživela nekaj dni, dokler nisem začutil klica, naj se povzpnem višje v Himalajo.
Ob slovesu me je Balašiva Jogi zgrabil za roko in rekel: »Ne! Vztrajam, da nocoj prideš na moje predavanje. Prosim.« Bolj ko sem odklanjal povabilo, bolj me je prosil. Nazadnje sem popustil. Ko sem prišel v predavalnico, sem se razgledal po množici nekaj sto ljudi, ki so se zbrali pred odrom, na katerem je stal Balašiva Jogi. Usedel sem se na stol levo od odra. Program je začel tako, da je vsem pokazal prazno dlan, potem pa jo je zaprl in se zatopil v meditacijo. Nato jo je spet razprl in na začudenje množice v njej držal dolg črn kamen. To je bil šiva lingam, Šivovo božanstvo. Videti je bilo, kot da mu je kamen zrastel naravnost iz dlani. Množica je odrevenela. Kolikor sem lahko videl, to ni bilo rokohitrstvo, temveč prava čarovnija. Šiva lingam je položil na oder. Potem je z izgovarjanjem manter iz dlani materializiral čarobni pepel. S prazne dlani ga je nenehno stresal na šiva lingam. Tako je kamen v kakšni minuti zasul z goro pepela. Vsi po vrsti smo bili kot uročeni.
Starejši moški je vstal in slavil jogija, neka starka pa ga je gledala kot boga. Ko je končal predstavitev, se mu je množica približala in ga začela častiti. Stopil sem nazaj in se čudil, kako ima lahko tak preprost nemiren človek takšne moči. Balašiva Jogi je dvignil razprte roke in z gromkim glasom naslovil občinstvo: »Dame in gospodje, kar ste ravnokar videli, je prapti siddhi, jogijska umetnost. Za nadnaravno jo imamo le, če ne razumemo znanosti. Z jogijsko disciplino se lahko naučimo manipulirati z grobimi naravnimi elementi, tako da z mislimi nadzorujemo subtilne elemente.« Namrščil je obrvi in nas opozoril: »Toda ne pustite se prelisičiti. Kar ste videli, ni nič duhovnega, temveč materialna veščina, ki se je lahko naučimo z meditacijo in askezo. Nisem Bog in tudi drugi, ki uprizarjajo taka nadnaravna dejanja, niso. Sem samo navaden človek z nekaj jogijskimi močmi.« Z obema rokama je vrgel prgišče pepela v zrak in rekel: »Jaz lahko ustvarim pepel, Bog pa vesolja.« Za trenutek je pomolčal, se zazrl v občinstvo in odločno izrekel zadnje besede: »Pravo duhovno življenje pomeni zavedanje, da smo nad telesom, umom in egom, da spoznamo dušo v sebi in Boga ter da postanemo božanski. Le to nam bo prineslo mir.
Ko so se ljudje postavili v vrsto, da bi jih Balašiva Jogi blagoslovil, je stopil k meni in me vprašal: »Si zadovoljen, da si ostal?«
»Ja, hvala,« sem odgovoril. S svojimi močmi je name seveda naredil velik vtis, še bolj pa sem cenil to, da je iskreno povedal, kaj je zares pomembno. Vedel sem, da bi se mogoče tudi jaz naučil nekaterih spretnosti, če bi se učil od kakšnega takega izurjenega jogija. Razumel pa sem tudi, da to nikakor ni cilj duhovnega življenja. »Prosim, blagoslovi me, da bom dojel tvoje besede,« sem rekel.
Glasno se je zasmejal in me objel kot starega prijatelja. Blagoslovil me je z odprto dlanjo, potem pa jo je zaprl. Ko jo je spet odprl, sem zagledal sveto kroglico rudrakše, grobo rdečkasto seme, posuto s pepelom. Položil mi jo je v roko kot darilo svojega vibhutija oziroma blagoslova.
Ko sem se odpravil nazaj v gozd, sem premišljeval o tem, kar sem pravkar videl. Bilo je neverjetno, ampak me po vsem času, ki sem ga preživel v Himalaji, ni osupnilo. Najbolj presenetljivo je bilo, da so ljudje hoteli častiti Balašivo Jogija kot Boga, vendar jim ni dovolil. V Ameriki obožujejo športnike zaradi hitrosti in moči, zvezdnike zaradi lepote in nadarjenosti, znanstvenike zaradi teorij in izumov, politike zaradi govorov in vpliva, učenjake zaradi razumskih zmožnosti in poslovneže zaradi bogastva. V Indiji pa častijo jogije, ker obvladujejo subtilne energije. Balašiva Jogi me je prevzel z iskrenostjo.

“Prava duhovnost pomeni spoznati Boga in biti božanski, ne pa razkazovati svoje moči.”

Ljudje so navdušeni nad takimi dejanji, ker ne cenijo Božje moči. Usedel sem se pod razraščen banjanovec in premišljeval, zakaj si ljudje tako želijo videti take stvari. Kamor koli se ozremo, vidimo neprekosljive Božje čudeže, ker pa jih imamo ves čas pred očmi, jih jemljemo za samoumevne. Pobral sem seme in si ga ogledoval. Bog je v to majhno seme položil velikanski banjanovec in vsako drevo ustvari na tisoče novih semen. To je čudež. In v vsakem oblaku, ki je tako lahek, da lahko lebdi v zraku, Bog shrani dovolj vode, da zalije celo mesto. Ko se moški in ženska združita, da bi spočela potomca, nimata inženirskega načrta, kako se bo otrok razvijal na različnih stopnjah. Kar zgodi se. Kakšen čudež. Vse življenjske vrste so obdarjene z neverjetnimi zmožnostmi, lahko na primer letijo, plavajo, tečejo, plezajo po drevju, hodijo po stenah ali ustvarjajo civilizacije. Je vse to golo naključje? Stvarjenje ni nič drugega kot velik čudež za čudežem. Ni se bilo težko čuditi, da lahko neki človek tako upravlja z materialnim svetom. Toda Balašiva Jogi je upravičeno izzval osuplo občinstvo: »Jaz lahko ustvarim pepel, Bog pa vesolja.«
Radhanath Svami,
odlomek iz knjige Pot domov