Sreča in nesreča nastopita za kratek čas, potem pa izgineta, in sta kot zima in poletje, ki prideta in odideta. Izvirata iz čutne zaznave in človek se ju mora naučiti mirno prenašati.
Bhagavad-gita (2.14)

Živimo v svetu dvojnosti. Pravi izziv jih je prenašati, se jim prilagoditi in ostati stanoviten.

tekKovanec ima sprednjo in zadnjo stran. Če hočemo imeti eno stran, moramo samodejno sprejeti tudi drugo, saj ju ne moremo ločiti. Zgornje besedilo iz svete Gite opisuje, kako sta sreča in nesreča neločljivi, enako velja za uspeh in poraz.
Ena največjih težav v življenju je, da hočemo obvladovati svojo usodo, danes in za naprej, čeprav je ne moremo. Izgubljamo lepoto, denar in telesne zmogljivosti. Življenje v tem svetu nas naredi ponižne, saj nimamo nadzora.

Vzrok padca je ponos. Ena od dvojnosti, s katero se spoprijemamo, je menjavanje časti in sramote.

Slednjo je zelo težko prenašati. Ko nas osramotijo, smo jezni ali potrti, odvisno od človeka in okoliščin. Nekateri zgrabijo za orožje in žaljivcem napovedo vojno. Drugi se samo umaknejo iz družbe, se zatečejo v samoto in užaloščeno jokajo. Kako lahko prenašamo sramoto? Zelo težko. Za človeka, ki ga častijo, je sramota hujša od smrti. Celo težje pa je prenašati čast, ne da bi postali ponosni. Sveti Pavel je rekel, da je ponos vzrok padca. Če smo sebični in lažno ponosni, uničimo bistvo svoje človeškosti.
Zavest duhovno vzvišenega človeka je kot ocean, ki je tako globok, da ga nič ne more razburkati. V deževni dobi so reke včasih več kilometrov široke in izlivajo gromozanske količine vode v ocean, poleti pa so lahko čisto plitve. Ali lahko kar koli od tega vpliva na ocean? Nikakor ne, saj je neznansko globok. Vsi iščemo mir in zadovoljstvo. Če v sebi nismo zares zadovoljni, nas zunanje okoliščine močno vznemirijo in prizadenejo. Ključ do resničnega miru je v nas samih in ne zunaj.
Radhanath Svami