silenceLahko smo tiho tako, da ne govorimo. Kaj pa se nam dogaja v mislih? Toliko glasov, toliko stvari.

Prava tišina je, ko utišamo um.

Sveti spisi tišino opisujejo na več načinov. Ena je materialna tišina. Ko pojemo Božja imena ali govorimo o Bogu in za dobro drugih, nas to ne veže na materialni obstoj. Zato tudi to velja za tišino, saj ne obrekujemo, ne iščemo napak, ne govorimo le o politiki. Tišina pomeni nematerialni zvok. Duhovni zvok je materialna tišina.

Kaj stori učiteljica, če otrok v šoli ves čas govori, kriči in moti pouk? »Usedi se v kot in bodi tiho, bodi pri miru,« mu reče. Bolje je tiho sedeti v kotu, kot pa motiti pouk. Je tako? Pa je to popolnost? Ne. Popolnost je lepo sodelovati pri pouku.

Drug primer je, ko nam ob hudi bolezni rečejo, naj se postimo. »Nič ne jej, bolje, da se postiš, kot da bi še bolj zbolel.« Ko pa smo zdravi, je najbolje zdravo jesti.

Podobno temu sveti spisi govorijo o tišini – naj ne govorimo o čem, kar vznemirja nas in druge.

Popolnost tišine pa je, da se spominjamo Boga.

Petje njegovih svetih imen, je najmočnejši način, da se ga poglobljeno spominjamo in ustvarimo popolno materialno tišino.

Radhanath Svami