prabhupada_4Začelo se je večeriti in pandal je napolnilo več kot petindvajset tisoč ljudi. Želel sem si slišati govornika, zato sem vrnil knjigo in se usedel na skrajni konec ogromne množice. Na odru je pelo in plesalo okoli dvajset zahodnjaških častilcev. Moški z obritimi glavami so bili oblečeni v tradicionalna sadhujska oblačila, ženske pa v pisane sarije. Množica je željno pričakovala prihod guruja. V veliko zadovoljstvo vseh se je kmalu prikazal na odru.
Bil je sijoč aristokratski mož z obrito glavo v žafranastem oblačilu. Hodil je z labodjo milino in se izražal s kraljevsko samozavestjo. Vseeno pa se je vedel krotko in ponižno, kot bi povsod videl Boga.
S sklenjenimi rokami je pozdravil občinstvo in se usedel na privzdignjeni sedež. Bil sem tako daleč, da sem komaj kaj videl. Želel sem si iti bliže, vendar mi je bilo nerodno, da bi se prerinil naprej.
Na odru sem zagledal nekega častilca, ki se je premikal sem in tja ter fotografiral. Guru ga je poklical k sebi in mu nekaj zašepetal v uho. Potem je učenec s pogledom prečesal množico, dokler ni našel človeka, ki ga je iskal. Nekomu je znova in znova mahal, naj pride na oder, ker pa se nihče ni odzval, se je podal v gručo. Vztrajno se je prebijal skozi množico deset tisočev ljudi, ki so sedeli na tleh. Na moje presenečenje je prišel čisto na konec naravnost k meni. Nato je z mirnim nasmeškom rekel: “Šrila Prabhupada bi rad, da se usedeš k njemu na oder.”
Osuplo sem zamomljal: “Kako me pa pozna?”
Ni mi odgovoril, samo zgrabil me je za roko in me skozi množico odvlekel na oder h guruju. Zaradi Šrila Prabhupadovega širokega nasmeha me je preplavila radost. Zdel se mi je tako domač, ampak nisem vedel zakaj. Sedel je s prekrižanimi nogami in vzravnanim hrbtom v urejeni žafranasti svamijevski obleki. Prijazno mi je pomignil, naj prisedem. Tako sem se usedel na oder, prekrit s preprogo. S spoštovanjem sem ga pogledal. Z velikimi blagimi oči se je za hip zazrl vame in se dotaknil moje duše. Imel je bronasto polt, širok zaobljen nos in razpotegnjena ušesa, podobna Budovim. Na obeh straneh pred kratkim pobrite glave so mu začeli rasti lasje, čelo pa sta mu krasili dve navpični črti iz rumene gline, ki sta predstavljali jogijsko pot vdanosti. Ob nosu je imel dve globoki gubi, ki sta mu segali do kotičkov izrazito oblikovanih polnih ustnic.
Ko so častilci v čistih svetlih oblačilih navdušeno plesali in peli, sem se zavedel, da je moja obleka razcapana in polna madežev od rečnega blata. Moški so imeli sveže obrite glave in brade, sam pa se nisem mogel spomniti, kdaj sem se nazadnje pobril, kaj šele, da bi se ostrigel ali počesal. Vsak dan sem se kopal v kakšni reki ali mlakuži, zato sem bil ob njih verjetno videti precej umazan. Veselo so peli in plesali, jaz pa sem molče sedel. Navajen sem bil živeti v samotnih gozdovih, zdaj pa sem sedel na odru pred večdesettisočglavo množico. Bil sem v zadregi in počutil sem se skrajno nelagodno, zato me je imelo, da bi pobegnil. Takrat pa se mi je Šrila Prabhupada tako spodbudno in toplo nasmehnil, da sem se takoj počutil kot doma. Zakaj me je ta človek poklical, naj prisedem? Ravno mene med vsemi temi ljudmi?
vyasasana-karatalasKo sem premišljeval o tej uganki, je Šrila Prabhupada vzel v roke činelice in začel udarjati eno ob drugo. Z lepo usklajenimi gibi prstov je igral v enakomernem ritmu. Lahno se je zibal in z globokim donečim glasom začel peti: Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare.
Zastal mi je dih. Zdelo se mi je, kot da sanjam, saj je pel isto mantro, ki sem jo slišal v pesmi matere Ganges. Od takrat, ko mi jo je reka v Rišikešu razodela, sem jo tako pogosto pel!
Po hrbtu so me spreleteli mravljinci, telo mi je zadrhtelo, srce pa mi je razbijalo kot boben. S solznimi očmi sem gledal Šrila Prabhupado, ki je trdno mižal in stiskal obrvi. Ob petju mantre je usta ukrivil navzdol. Velikanska množica je odpevala. Častilci na odru so igrali tradicionalne bobne, činelice in gonge, po šotoru pa so odzvanjali zvoki mantre.
Šrila Prabhupada se je po petju odkašljal in v mikrofon z globokim donečim glasom pojasnil pomen mantre.
“Pojemo maha mantro oziroma veliko molitev, ki osvobaja.”
Nato je pojasnil, da je ime Hare klic k Radhi, božanski energiji oziroma Gospodovemu ženskemu vidiku. “Ona je vir ljubezni do Boga in nam jo lahko podari. Krišna je Božje ime, ki pomeni vseprivlačen. Ime Rama pa pomeni, da je Gospod vrhovni uživalec in da nameni neskončno blaženost tistim, ki mu poklonijo ljubezen.” Razložil je tudi, da nam transcendentalni zvok očisti srce sebičnih želja, prebudi našo izvorno naravno ljubezen do Boga in nas duhovno osreči.
“S petjem maha mantre,” je nadaljeval Šrila Prabhupada, “prosimo Gospoda, naj nam omogoči, da mu bomo lahko večno vdano služili.”
Misli so me ponesle nazaj v Himalajo, na tisto skalo sredi matere Ganges. Končno sem dojel. To so imena tistega čudovitega modropoltega fanta, ki igra na flavto in je na sliki prišel k meni. In on je ena od Božjih podob. Ves ta čas sem pel mantro in meditiral o sliki, ne da bi vedel, da sta povezani. Zdaj mi je Šrila Prabhupada zelo preprosto razodel svete skrivnosti, o katerih sem tako dolgo premišljeval. Osuplo sem opazoval, kako se razpletajo dogodivščine mojega iskanja.
srila prabhupada 3Z nasmeškom sem pozornost preusmeril k Šrila Prabhupadovim besedam. Prepričljivo je razložil, da resnična vera ni v lasti nobene ločine, kaste ali veroizpovedi, temveč je naravna vsem živim bitjem. Rekel je: “Ljubezen do Boga je naravna, vendar smo nanjo že zdavnaj pozabili. Boga moramo ljubiti brezpogojno, da bi lahko popolnoma zadovoljili svoj jaz. Čeprav smo duhovna bitja, se zaradi nevednosti enačimo z minljivim telesom.” Pojasnil je, da trpimo zato, ker smo pozabili na svoj odnos z Bogom, in da lahko zavedanje o tem zlahka prebudimo s petjem Gospodovih imen. Z glasom, polnim sočutja, je prosil navzoče, naj to sporočilo vzamejo resno.
“Ta pot,” je rekel, “ki prebudi našo spečo ljubezen do Boga, se imenuje bhakti joga.
Medtem ko je Šrila Prabhupada govoril, sem v srcu zaslišal glas: To je tvoj guru. Razumsko pa tega nisem mogel sprejeti. Med mojo glavo in srcem se je vnela bitka.

Srečal sem že številne svetnike in guruje, in še jih bom. Ne smem se prenagliti. To je najpomembnejša odločitev v mojem življenju. Prepričan moram biti, preden stopim na določeno pot.

Razum je zmagal in še vedno zbegan sem odgnal misel o tem, da sem že pripravljen izbrati guruja.
Ko je Šrila Prabhupada po predavanju odhajal, se je ustavil tik pred mano. Okoli naju se je zbrala živahna gruča ljudi, v meni pa je kipelo navdušenje. Spontano sem padel na kolena in iztegnil roko, da bi se mu dotaknil stopal. Takrat je nekdo gromko vzkliknil: “Nihče se ne dotika Prabhupadovih stopal!” Od sramu sem umaknil roko. Šrila Prabhupada pa me je pogledal globoko v oči. Zdelo se mi je, da je začutil, kako močno me je sram, in da se čuti odgovornega za ostre besede svojega učenca. Občutil sem val njegove ljubezni. Potem pa je s sijočim nasmehom blago rekel: “Ti se mi lahko dotakneš stopal.” Odleglo mi je in obenem sem bil počaščen. Prah z njegovih stopal sem si dal na glavo. Ljubeče me je pogladil po glavi in me povabil, naj vsako jutro in vsak večer pridem sedet k njemu na oder. Zaradi njegove prijaznosti sem ostal brez besed.
Radhanath Svami
Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija