kesi-ghat-3Skoraj dva dni pozneje se je vlak počasi premaknil s polja in se pred svitom ustavil na neznani postaji. Z Garyjem sva skozi okno pobegnila na peron, da bi se malo odpočila pred nadaljnjim potovanjem. Sveži zrak je bil čudovit. Medlo osvetljeni in natrpani peron je bil videti umazan in propadajoč. Ampak nama se je zdel kot raj, kjer si bova lahko poiskala pitno vodo, se nadihala zraka in se pretegnila. Medtem ko sva se pretegovala, pa je lokomotiva zapiskala, para je zasikala in vlak je speljal. Divje sva tekla ob njem in se poskušala stlačiti nazaj skozi okno, vendar se nisva mogla prebiti skozi gnečo. Okno za oknom in vrata za vrati sva se skušala na vso silo zriniti noter. Na koncu je vlak izginil in naju pustil za sabo. Tako sva obtičala na neznanem kraju in nisva vedela, čez koliko časa bo pripeljal naslednji vlak. Gary me je pogledal in vprašal: »Kaj pa zdaj?«
________________
Bilo je okrog petih zjutraj in začelo se je svitati. S prijateljem sva stala na peronu med množico ljudi, ki so izstopali iz vlaka, in stotinami drugih, ki so se rinili vanj, in nisva vedela, kam naj greva oziroma kaj naj storiva. Sredi vsega tega sem v srcu začutil nenavaden mir. Občutek je bil podoben tistemu, ki sem ga imel med molitvijo v templju Kaši Višvanatha, in sicer, da se mi bo v življenju zgodilo nekaj posebnega. Zdelo se je, da v množici vlada veselo razpoloženje. Z Garyjem sva se spogledala in se spomnila cvetlice, ki je zaznamovala najino pot čez Evropo, ter sklenila, da za zdaj ostaneva tukaj. Čez nekaj časa je na postaji vse potihnilo.
Malo stran sem na peronu zagledal sadhuje, ki so sedeli v krogu. Garyju sem pomignil, naj počaka, in stopil k njim.
»Oprostite,« sem vprašal, »kje smo?«
Neki sadhu se je molče zazrl vame, kot da bi me pričakoval. Vstal je in spregovoril: »To je Mathura, rojstni kraj Gospoda Krišne. In danes je džanmaštami, Krišnov rojstni dan.«
Na njihovo vabilo sva šla z Garyjem z njimi na kraj, kjer so praznovali džanmaštami. Ko smo se bližali glavnemu vhodu, se je neki starejši sadhu obrnil k meni. »Ali kaj veš o Gospodu Krišni?«
»Ne prav veliko,« sem priznal. Vedel sem, da je modropolti fant z moje slike, da se je njegovo ime pojavilo v mantri, ki mi jo je prišepnila mati Ganges, in poznal sem zgodbo, kako je kot otrok razbil lončeno posodo z maslom in z njim nahranil opice. »Mi lahko poveste kaj več?«
Obraz mu je zasijal od navdušenja, večkrat si je pogladil brado in začel:
hare_krisna»Krišna je naše ime za enega in edinega Boga stvarstva. Gospod nima ne začetka ne konca ter je nerojen in neumrljiv. Prebiva v svojem vrhovnem prebivališču, vendar se je po lastni volji večkrat v zgodovini in v različnih podobah rodil v tem svetu, da bi nam pokazal rešitev iz trpljenja in pot do duhovne sreče.« Sadhu je pokazal na ogromno dvorišče, kjer se je trlo romarjev. »Tukaj se je Gospod Krišna pred pet tisoč leti prvič pojavil na zemlji. Pridita. Pridružita se nam pri praznovanju.«
 
Radhanath Svami, odlomek iz knjige Pot domov