1167602_10151863402519243_1213956885_oVprašanje Radhanathu Svamiju:

Ko nam nekaj uspe, pogosto postanemo naduti. Ko pa nam spodleti, smo velikokrat potrti. Ampak potrtost ne pomeni, da smo ponižni. Kaj je torej prava ponižnost in kako jo lahko dosežemo?

Odgovor Radhanatha Svamija:

Pravo ponižnost lahko dosežemo v tolikšni meri, kolikor zares razumemo Božjo veličino.

Predstavljajte si, da ste sami na čolničku sredi Tihega oceana, 5000 milj od kopnega. Se počutite majhne? V širnem oceanu se počutimo zelo majhne. Ali pa si predstavljajte, da sedite ob vznožju velikanske Himalaje. Se počutite majhne? Ali pa, da vas obkroža deset ogromnih slonov? Se počutite majhne?

Ampak vse to je neznatno. Predstavljajte si, kako se je počutil Ardžuna pred Božjo vesoljno podobo, virat rupo, na bojišču Kurukšetre.* Naravno se počutimo toliko majhne, kolikor razumemo Boga, Krišno, in Njegovo veličino.

Je lahko sončni žarek na kaj ponosen v navzočnosti sonca? Ja, lahko je ponosen, da je del sonca. Ko drobceni žarek od blizu vidi celotno sonce, ne pa na daleč z zemlje, ni nič ponosen in ne pravi: »Poglejte, koliko svetlobe oddajam in kako sem velik.« Ponosen je le na to, da je del sonca. In ne more dajati v nič drugih žarkov, češ da je sam del sonca in naj ga pogledajo, saj se zaveda, da so tudi oni del sonca.

Tako tudi mi postanemo ponižni, če razumemo Krišno. Lažni jaz, lažni ponos, nas lahko močno prevzema le, če čisto pozabimo na svoj odnos s Krišno.

Če smo resnično ponižni, nismo naduti ali potrti, temveč hvaležni. Prava ponižnost pomeni, da smo preprosto hvaležni. Ponižnost nas ne oslabi, poveže nas z najvišjo Božjo močjo. Ne navdaja nas s strahom, ampak z neustrašnostjo, ljubeznijo in sočutjem.


*Dogodek opisuje Bhagavad-gita, kakršna je, ki je osrednji del indijskega epa Mahabharata.