Bil je hladen, deževen dan v Londonu. Srce mi je razbijalo, ko sem hodil po dolgem, elegantnem hodniku britanskega parlamenta. Kot neznaten menih z borno izobrazbo in brez izkušenj v politiki sem bil tik pred tem, da nagovorim državne voditelje. Ob pogledu na veličastne kamnite oboke sem se počutil tako majhnega in tako daleč stran od votlin v himalajski džungli, ki sem jim nekoč rekel dom.
Pospremili so me v notranji prostor spodnjega doma. Soba z zloščenimi ročno izrezljanimi lesenimi oblogami, tapetami iz pliša in bogato okrašenimi slikami je bila brezhibna. Med zbranimi v dvorani so bili člani parlamenta, plemiči in plemkinje, vojvode in vojvodinje, župani ter cenjeni duhovniki in rabini. Ko sem stal na odru, sem v srcu iskal začetne besede.
Skozi obokano okno na svoji desni sem opazil nekaj znanega – reko Temzo, ki je lahkotno tekla vzdolž Westminstrske palače. Z očmi sem na drugi strani reke poiskal kamniti breg, na katerem sem pred enainštiridesetimi leti velikokrat pozno ponoči sam posedal in strmel v globoki tok.

Bil sem zelo mlad in precej izgubljen. Iz Združenih držav sem prišel iskat življenjski smisel in cilj. Nisem imel denarja in spal sem na kamnitih kletnih tleh v cerkvi na Lambeth Roadu. Čeprav cerkve od tu, kjer sem zdaj stal, nisem mogel videti, sem vedel, da stoji tik za obrežnim zidom.
Takrat v Londonu sem se obupano začel spraševati o vsem. Čustveno nisem bil povezan s svetom okoli sebe. Prosil sem za odgovore na vprašanja, ki so se rojevala tako globoko v meni, da so zasenčila vse drugo.
Najstniška leta sem preživel v burnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko sem bil v Združenih državah, sem se ves zatopil v idealizem kontrakulture in gibanja za državljanske pravice. Vseeno pa sem bil sramežljiv fant, precej zadržan do deklet, mamila sem užival zmerno in se nisem kaj dosti gibal v družbi priljubljenih. V Londonu pa sem se z devetnajstimi leti otresel sramežljivosti in se brez zadržkov goreče pognal v družbeno sceno. Zdelo se je, da sem se s prečkanjem oceana osvobodil in si drznil uživati, kot še nikoli prej. Ljudje, ki sem jih srečeval, so me hvalili in spodbujali.
Če pa sem bil iskren do sebe, sem na koncu vsakega dne čutil praznino. Zato sem pogosto sam v temi posedal na bregu in strmel v široko reko. Premišljeval sem, molil in jokal. Nekaj me je klicalo stran od življenja, ki sem ga komaj začel spoznavati, in tistega, ki sem ga pustil za sabo. Norost vojne, sovraštvo, pohlep in dvoličnost, ki so me obkrožali, zame niso imeli smisla. Nisem mogel razumeti številnih grozodejstev v Božjem imenu. Ko sem tako opazoval valujoč odsev Big Bena na Temzi, sem se spraševal, kam me vodi tok življenja.

 

Zdaj ko sem stal pred občinstvom v spodnjem domu, sem pomislil: Minilo je enainštirideset let od takrat, ko me je pot vodila na drugi konec sveta, odvzeto mi je bilo skoraj vse, s čimer sem se nekoč enačil, in usoda, ki me je doletela, se mi je kot najstniku na tistem bregu zdela nedoumljiva.
Odmaknil sem pogled z reke in začel pripovedovati svojo zgodbo. Vsi življenjski zapleti so me pripeljali do preproste, brezčasne resnice, ki je sprožila neverjetno preobrazbo v mojem dojemanju življenja.

Vse naše neštete želje, nenasitna hrepenenja, kratkotrajna zadovoljstva in neizogibna razočaranja imajo en sam izvor: pozabili smo na spečo ljubezen v sebi. Naša največja potreba je, da jo spet odkrijemo in prebudimo. Ta ljubezen nam po svoji naravi daje zadovoljstvo in moč, da lahko spremenimo sebe, ljudi, ki nas obdajajo, in okolje.

Radhanath Svami
Odlomek iz knjige Pot vase (The Journey Within, The New York Times Bestseller), ki v slovenščini izide v drugi polovici leta 2017

Kratek film o obisku Radhanatha Svamija v britanskem parlamentu

Celotni govor Radhanatha Svamija v britanskem parlamentu