Bil je zelo vroč poletni dan na polotoku Florida. Jutranje sonce se je lesketalo skozi široka okna na letališkem območju izhodov, kjer sem čakal z drugimi potniki. Mlada ženska v lični mornarsko modri uniformi je stopila k okencu in naznanila enourno zamudo leta. Množica ljudi je razočarano zavzdihnila, saj so si vsi želeli pobegniti pred vročino in odpotovati. Neka ženska srednjih let z urejenimi kostanjevimi lasmi je nenadoma vstala. Po obleki in vedenju sodeč, je bila premožna in ugledna. Od jeze ji je kri udarila v obraz, vozovnico je vrgla na tla in zakričala: »Ne! Tega mi ne morete narediti!« Njen izbruh je osupnil druge potnike. Vsi so strmeli vanjo, ko je razjarjeno odvihrala k okencu.
»Ne zanima me, kaj morate ukreniti oziroma kako, ampak spravite me na letalo,« je zahtevala. »In to takoj!«
»Gospa, ničesar ne morem storiti,« je odgovorila stevardesa. »Prezračevalni sistem na letalu se je pokvaril.«
Ženski so od jeze drgetale ustnice in oči so ji gorele. »Pod nobenim pogojem ne smem zamuditi. Razumete? Ne prerekajte se z mano, ampak kaj ukrenite, za vraga!«
»Gospa, če se ne boste umirili, bom morala poklicati varnostnike.«
Ženska je z ogorčenim pogledom preletela avlo in se namrščeno zastrmela vame. Na sebi sem imel žafranasto oblačilo in sedel sem v mirnem kotičku, ki sem si ga izbral.
Po napornem tednu predavanj in srečanj sem res hotel biti sam, vendar je privihrala k meni. S popačenim obrazom od besa se je razkoračila pred mano in me vprašala: »Ali ste menih?«
O Bog, zakaj jaz? sem pomislil.
»Ste menih?« je vztrajala.
»Nekaj takega,« sem končno odvrnil, medtem ko so naju vsi gledali. Skoraj slišal sem lahko, kako jim je odleglo, da je namesto njih izbrala mene.
»Potem pa zahtevam odgovor,« me je izzvala. »Zakaj mi Bog to počne? Čemu moj let zamuja?«
»Prosim, usedite se,« sem rekel. »Pogovoriva se o tem.«

Na moje presenečenje se je usedla na sedež zraven mene in naenkrat je bila videti bolj zbegana kot jezna. Uvidel sem, da je bila njena jeza prikrit obup. Predstavil sem se in ji postavil vprašanje, ki sem ga že tisočkrat prej: »Prosim, povejte mi, kaj nosite v srcu.

Povedala je, da ji je ime Dorothy. Bila je sedeminpedesetletna gospodinja višjega srednjega sloja z vzhodne obale. Srečno je živela z družino, dokler … Ob tem se je razjokala. »V grozni tragediji sem izgubila moža, s katerim sem živela trideset let, in vse otroke,« je rekla. »Zdaj sem sama in ne morem prenašati bolečine.«
Ker nisem hotel, da bi še bolj trpela, je nisem spraševal o podrobnostih. Zgrabila je za naslonjalo sedeža.
»Povrhu vsega so me ogoljufali v poslu. Banka mi je zaplenila hišo in vrgli so me na cesto. Vidite ta kovček na kolesih? To je vse, kar mi je ostalo.«
Potem mi je povedala, da se je pred enim tednom njeno že tako težko stanje še poslabšalo, saj so odkrili, da ima smrtnega raka, in ji napovedali samo še mesec dni življenja. V vnetem prizadevanju, da bi si rešila življenje, je našla kliniko za zdravljenje raka v Mehiki, na kateri so ji zagotovili, da jo lahko pozdravijo. Vendar bi jo morali sprejeti tisti dan. Če bi zamudila povezani let v Washington D.C., ji ne bi pravočasno uspelo priti v Mehiko.
V ministrski službi in pri nadzorovanju bolnišnice, ki sem jo pomagal ustanoviti v Mumbaju, sem se iz oči v oči srečeval z žrtvami najrazličnejših dogodkov, od terorističnih napadov, potresov in cunamijev do posilstev, avtomobilskih nesreč, poskusov samomora, nasilnih zločinov in smrtnih bolezni. Ampak ne spomnim se, da bi na človeškem obrazu videl večjo bolečino kot tisti dan na Dorothyjinem.
»In zdaj,« je zajokala, »moj let zamuja. Izgubila bom zadnjo priložnost za življenje. Poskušala sem biti dobra žena in mama. Hodila sem v cerkev, dajala sem v miloščino in nikogar nisem namerno prizadela. Zdaj pa nikomur ni mar, ali bom trpela ali umrla. Zakaj mi Bog to počne?«
Kako zlahka sem obsojal Dorothy, ko sem jo opazoval pri okencu z vozovnicami. Zdaj ko sem vedel, kaj se je skrivalo za njenim vedenjem, me je v srcu preplavilo sočutje.
Med pripovedovanjem svoje zgodbe me je gledala v oči in me primorala k poslušanju. Nato se ji je glas omehčal. »Vam je mar?« je vprašala. »Zdi se, da vam je.«
»Ja, mar mi je,« sem rekel in mislil sem resno. »Posebna duša ste, Dorothy.«
»Posebna? Jaz?« se je posmehnila. »Vrgli so me na cesto kot ničvredno smet. Ampak hvala za vaše besede.« Potem jo je zlomil jok in je komaj še govorila. »Nikogar več nimam, niti za pogovor.«

Ko sem jo pogledal v obupane oči, sem videl njeno bolečino, in to sem ji tudi povedal. Nežno sem jo vprašal, ali ji smem zaupati, kako lahko na svoje težave pogleda z drugačnega vidika.

»Prosim,« je odvrnila.
»Čeprav ničesar ne morete storiti v zvezi s tem, kar se je zgodilo,« sem rekel, »se vseeno lahko svobodno odločite, kako se boste odzvali, ne glede na to, da je zelo težko. Kako boste ravnali zdaj, bo določilo vašo prihodnost v tem življenju in še naprej.«
»Kako to mislite?«
»Vso pravico imate tarnati nad kruto usodo, ki vas je doletela, lahko pa tudi poiščete pot, da bi življenjske okoliščine spremenili v priložnost za rast. Tako kot pravi Sveto pismo: ‘Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!’ Vsi se lahko odločimo, ali bomo živeli in umrli potrti ali hvaležni.«
»Toda mene je strah,« je dejala. »Bojim se umreti.«
»Razumem,« sem odgovoril, »ampak ker bomo še nekaj časa tukaj, mi dovolite, da vas popeljem na kratko potovanje v vašo notranjost.«
Rekla je, da nima česa izgubiti, zato sem jo povabil, naj zapre oči in med globokim dihanjem razmišlja, kako izdihuje bolečino in žalost ter vdihuje Božjo milost. Medtem sem v njenem imenu tiho molil, potem pa rekel: »Da bi razumeli smrt, moramo najprej razumeti življenje. Prosim, vprašajte se, kdo ste.«
»Saj sem vam že povedala, da sem Dorothy,« je odvrnila in odprla oči. »Ne vem, kaj drugega bi še radi slišali.«
»Ste bili kot dojenček, preden so vam dali ime Dorothy, isti človek?« sem vprašal. Takrat ste hrepeneli po materinem mleku. Od tedaj ste v nešteto pogledih zrasli in želje so se vam naravno spremenile. Toda ali niste isti človek? Skozi življenje ste marsikaj spremenili, morda ste zamenjali priimek in vzeli moževega. Ljudje spremenijo svojo narodnost ali veroizpoved. Dandanes lahko celo zamenjajo spol. Kdo je tisti ‘vi’, ki opazuje vaše preobražanje od otroštva do odraslosti?
Počasi je pokimala in zdelo se je, da razume, vendar sem v njenih očeh videl strah pred neznanim, pred smrtjo.
»Naravno je, da se bojimo smrti,« sem nadaljeval, »to pa lahko premagamo tako, da dojamemo, kaj živo telo loči od mrtvega – razlika med njima je zavest.«
To sem ji pojasnil na podlagi tega, kar pravijo modreci v različnih izročilih – zavest je znak navzočnosti duhovnega jaza oziroma duše. Ker se tako pogosto usmerjamo samo na telesni vidik, naravno sklepamo, da se po smrti ne bomo več zavedali in bomo nehali obstajati. Ampak tako razmišljanje zanemarja ključno razumevanje našega pravega jaza in odnosa s svetom.
Z Dorothy sva se malce pogovarjala o tem pojmovanju in rekel sem ji, naj razmisli o nekaj preprostih vprašanjih: »Smo mi oči ali vidimo z njimi? Smo ušesa ali slišimo z njimi? Smo nos ali vonjamo z njim? Mar se ne dotikamo s kožo, razmišljamo z možgani, čutimo s srcem? Kaj mislite, da je glede na to glavna razlika med živim in mrtvim telesom?«
Za hip je pomolčala, potem pa rekla: »Ko resnično razmislim o tem, se mi zdi, da živim v telesu, ampak nisem telo.«
Prikimal sem in pojasnil, da je telo kot avtomobil, jaz pa je voznik. Za telesno vozilo bi morali poskrbeti po najboljših močeh, ne bi pa smeli zanemariti voznikovih potreb. Avtomobil potrebuje olje in gorivo, voznik pa nekaj drugega. Prizadevamo si, da bi potešili psihofizične potrebe in želje, pozabili pa smo na potrebe duše, kar pomeni, da zapravljamo največjo življenjsko priložnost in resnično zadovoljstvo, ki ga iščemo.
»Kaj mislite z zadovoljstvom?« je vprašala Dorothy.
Pojasnil sem, da skoraj vsako živo bitje naravno išče zadovoljstvo. To velja tako za mravljo, ki leze po kuhinjskem pultu, kot za direktorja mednarodne družbe. Iskanje zadovoljstva nas spodbuja k naseljevanju in oblikovanju sveta. Trudimo se uresničiti svoje želje in se spopadamo z vsem, kar nam stoji na poti.
Ljudje se vse življenje ženejo za privlačnimi stvarmi, vendar nikoli niso dolgo zadovoljni. Sreča zaradi denarja, moči, ugleda in spolnosti je minljiva in ne seže nad um in čute. Ne dotakne se srca. Pravo srečo doživljamo v srcu – tako da ljubimo in smo ljubljeni – izvira pa iz naravne ljubezni do Vrhovnega Bitja in zavedanja, da nas ljubi.

Dorothy sem povedal, kaj mi je nekoč rekla mati Terezija iz Kalkute: »Največja težava v svetu je lakota – ne telesna, temveč srčna. Tako bogati kot revni po vsem svetu trpijo. Osamljeni so in lačni ljubezni.

Potem je z milim nasmehom dodala: »Le Božja ljubezen lahko poteši srčno lakoto.«
»Ampak vi ste hindujec, jaz pa kristjanka,« je rekla Dorothy. »O katerem Bogu govorite?«
»Bog je samo eden,« sem odgovoril. »On je izvor vsega, kar obstaja, vseljubeč je ter najčudovitejši oče in mati, pa tudi najdražji prijatelj vseh živih bitij in ima v številnih jezikih veliko imen.«
Pogledal sem skozi okno in pokazal na žgoče poletno sonce. »V Ameriki mu rečemo sun, v Mehiki mu pravijo sol, v Indiji pa surja. Ali je sonce ameriško, ko vzide v Ameriki? Je mehiško v Mehiki ali indijsko v Indiji? Če ne razumemo, da je sonce eno, se lahko zapletemo v neskončne razprave o njegovem imenu in izvoru.«
Potem sem Dorothy zaupal eno najpomembnejših sporočil iz najbolj priljubljenega in spoštovanega indijskega svetega spisa, Bhagavad-gite. Vrhovno Bitje je velikokrat prišlo v različne kraje na zemlji, da bi nas naučilo, kako naj prebudimo svojo izvorno naravo. Pot se začne s spremembo značaja – s preobrazbo nadutosti v ponižnost, pohlepa v radodarnost, zavisti v hvaležnost, maščevanja v odpuščanje, sebičnosti v nesebično pripravljenost služiti, ravnodušnosti v sočutje, dvomov v vero in poželenja v ljubezen. Prava vera nam pomaga izkusiti Božjo ljubezen in postati njeno orodje na vseh življenjskih področjih …
Radhanath Svami
Odlomek iz knjige Pot vase, ki bo izšla spomladi 2018, kjer boste lahko prebrali nadaljevanje in zaključek zgodbe o Dorothy