krisna1V prelepi dolini Kulu v državi Himačal Pradeš sem kilometre taval po neokrnjeni naravi. V naravnem okolju sem se počutil tako blizu Bogu. Ko sem dva dneva prej na steni železniške postaje zagledal en samcat plakat s fotografijo teh krajev, sem skočil na tovornjak, ki je bil namenjen sem. Medtem ko sem nekega dne vpijal svež himalajski zrak z vonjem po borih, sem naletel na popotnika iz Kolorada, ki sem ga srečal že v Iranu. Takrat je bil na poti v Indijo, kamor je šel preučevat tibetanski budizem. Vprašal sem ga, kako mu gre duhovno iskanje.
Padel je v stanje, podobno transu, in oči so se mu obrnile navzgor. »Bog se je inkarniral,« je rekel. Veke so mu zatrepetale in s tresočim glasom je nadaljeval: »S samim dotikom prsta me je zaslepil z božansko svetlobo. Moje telo so preplavili valovi zanosa. Božanska glasba mi je napolnila ušesa. Zavohal sem ambrozijo in okusil nektar. Takoj moraš iti. Gospodar vesolja je sestopil na zemljo.«
Prepričeval me je kot zdravnik, ki daje zdravilo umirajočemu bolniku. »Vrhunec tvojega dolgega potovanja v Indijo te čaka v Haridvarju. Takoj pojdi, brat, ne odlašaj. Vrhovni Gospod bo kmalu odpotoval v tujino.«
Iz radovednosti sem odpotoval proti jugu v ašram v Haridvarju. Ko sem vstopil v tempelj, me je zbegala velikanska fotografija na oltarju. Na njej je bil mlad guru s krono in pavjim peresom, ki je igral na flavto in se držal kot Krišna. Ampak videti je bil precej drugačen od Krišne na sliki, ki sem jo kupil v Delhiju. Tako kot prijatelj iz Kolorada so k meni prišli tudi njegovi učenci in mi zanosno razlagali: »Milostljivi Gospod je nekoč že prišel kot Rama in Krišna, zdaj pa je spet tu. Ko te Guru Maharadži obdari z ‚znanjem‘, ti odpre božanske oči in spoznaš, da je Gospodar vesolja.« Ker naj bi Guru Maharadži kmalu prvič odpotoval v tujino, so me njegovi učenci na hitro spravili na avtobus proti New Delhiju.
Tam je na stotine njegovih učencev napolnilo ašram in čakali so, da bi ga videli. Sedel sem v kotu in opazoval dogajanje. Neki starejši učenec je načel pogovor z mano in me predstavil skupini mahatem – to je naziv za tiste, ki jim je Guru Maharadži dal moč, da lahko njegovo znanje prenesejo naprej.
Sklenili so, da se moram sestati s Šri Matadži, sveto materjo njihovega Gospoda. Sedela je na blazini, obdana z oboževalci, ki so jo hladili s pahljačo iz jakovega repa in poslušali vsako njeno besedo. Na moje presenečenje se je odločila, da se moram pred odhodom njenega sina osebno srečati z njim, zato me je neki mahatma pospremil v njegovo sobo. Guru Maharadži je bil komaj trinajstleten rahlo debelušen fant z lasmi, počesanimi na prečko. Predstavil se mi je kot Prem Ravat in pojasnil, da je naslednik svojega očeta Šri Hansdžija Maharadže. Iz vrveža učencev me je odpeljal na streho, da bi bila na samem. Tam sva se sprehajala stran od množice, medtem pa me je veliko spraševal o mojem življenju in opisoval svoje prvo prihajajoče potovanje v tujino. Ko me je vprašal, ali bi rad, da me posveti v »znanje«, sem mu tako kot drugim učiteljem razložil, da sem glede take zaobljube previden. Med najinim pogovorom ga je množica spodaj že nestrpno pričakovala. Takrat je neki mahatma pomolil glavo na streho in najavil, da je čas za odhod na letališče. Guru Maharadži je pohitel. »Moram iti. Če se kdaj odločiš, da bi sprejel znanje,« je rekel, »lahko prideš osebno k meni v Indijo, Ameriko ali London.« Ko sva se spuščala po stopnicah,je bilo v naju uprtih na tisoče pogledov. Stopil sem na stran, Guru Maharadži pa je z velikim pompom blagoslovil svojo čredo in se odpeljal z avtomobilom.

Ko sem s strani opazoval prizor, sem bil hvaležen za njegovo pozornost in verjel sem, da je najbrž res izjemen jogi, morda še iz prejšnjega življenja, ampak ko sem pogledal vase, nisem čutil nobenega vzgiba, da bi ga sprejel za Krišno, Vrhovnega gospodarja vesolja. »To, kdo je Bog,« sem pomislil, »je resna stvar, ki je ne smemo jemati na lahko.«

Radhanath Svami, odlomek iz knjige Pot domov