Ena mojih najdražjih duhovnih sester, ki mi je bila kot mati, je ležala na smrtni postelji v Londonu. Odpravil sem se iz Mumbaja, da bi jo obiskal. Po Božji milosti sem prišel ravno dan pred tem, ko je zapustila svet. Bila je zelo neodvisna, dejavna in živahna ženska, ki je rada izpeljala zadane naloge in je vedno skrbela za ljudi. Zdaj pa je imela raka, bila je ohromljena in shujšana. Njen mož jo je kopal in umival, saj se ni mogla niti premikati.
Kljub vsemu je z nasmehom rekla: »Čeprav sem videti čisto neobogljena, sem neskončno pomembna. Pomembna sem, ker me Krišna ljubi, in tega nič ne more spremeniti, niti bolezen, celo smrt ne. Moje največje bogastvo je, da me Bog ljubi, zato sem za vedno brezmejno pomembna.« Potem se je še enkrat nasmehnila in rekla: »Ampak v primerjavi z drugimi nimam biti na kaj ponosna, saj Bog ljubi vsakogar.«

Največje bogastvo je izkusiti in zares razumeti ljubezen do Boga, ki jo nosimo v sebi. Le obuditi jo moramo. To naj bi dosegli z duhovnostjo, vero, jogo in resnično človeško kulturo – obudili božansko v sebi in postali njegovo orodje.

Radhanath Svami